Porsche 911 R je ta hip najbolj zaželen in najbolj nedosegljiv Porsche. Naredili so jih le 400 in prav vse so prodali, še preden so ga prvič pokazali. Porsche 911 R je postal legendaren še preden je sploh zapeljal na ceste. In ja, prvi kilometri z njim izdajajo, da si takšno oznako tudi v resnici zasluži.
Tole postaja že malce dolgočasno: spet smo na dirkališču Silverstone v Porschejevem Experience Centru. Vreme je lepo, in asfalt je, to je ta hip najbolj pomembno, suh. In namesto, da bi pilil vozniško znanje za volanom Caymana GT4 (o tem, kako se pelje, smo v Avto magazinu že pisali), se je zgodilo nekaj posebnega – vozniška izkušnja na meji sanj.
In namesto da bi pilil vozniško znanje za volanom Caymana GT4 (o tem, kako se pelje, smo v Avto magazinu že pisali), se je zgodilo nekaj posebnega – vozniška izkušnja na meji sanj.
Cayman GT4 je sicer izvrsten avto, ki je sposoben vozniku dati nepozabne vozniške užitke, a ko se je pojavila možnost, da sedem za volan Porscheja 911 R (ja, tistega 911 R, ki je že razprodan in ki si ga pač ne morete več omisliti, če ste ga zamudili), najnovejše kreacije Andreasa Preuningerja in njegove četice razvojnikov, pač nisem okleval - Cayman GT4 je moral počakati.
Prvič so ga pokazali na letošnjem ženevskem salonu, namenjen pa je bil predvsem obstoječim lastnikom hiperhitrega 918 Spyderja in še nekaj maloštevilnim izbrancem, ki so jim pri Porscheju dali možnost nakupa. Seveda je bilo vseh 991 primerkov (ker gre za modelsko serijo 991, seveda) razprodanih, še preden so v Ženevi z njega potegnili pregrinjalo na tiskovni konferenci. Ja, takšno je življenje v Porschejevi družini.
O tem, kako 'pravična' je taka politika, in o tem, koliko solz je bilo potočenih zaradi nje, nima smisla razpravljati. Porsche seveda ni edina znamka, ki na račun takšnih in drugačnih omejenih serij služi lepe denarje. Zadnje čase se tega podviga lotevajo skoraj vsi, saj je denarja, namenjenega nakupu bolj ali manj ekskluzivnih in smiselnih 'Limited Edition' avtomobilov, pri nekaterih dovolj. Tu je treba Porscheju priznati vsaj to, da je v zameno za lep kupček denarja srečnežem, ki so si 911 R lahko omislili, v roke dal avto, ki je, predvsem pri vozniški izkušnji, res nekaj posebnega.
In preden se lotimo tega, najpomembnejšega vidika avtomobila, še nekaj bolj suhoparnih (a za razumevanje nadaljevanja zgodbe pomembnih) podatkov. R ima enak motor kot GT3 RS, a se ta skriva v karoseriji navadnega GT3 (GT3 RS si jo deli s Turbom). Zato so, med drugim, zadnja kolesa za palec manjša kot pri RS (20 namesto 21 palcev), 'manjkajo' tudi ogromno zadnje krilo in aerodinamični elementi na nosu avtomobila. Po drugi strani so kot pri RS nekateri deli karoserije iz karbona in magnezija – seveda zato, da bi bila masa čim manjša. Ker ima 911 R klasičen ročni menjalnik, ki je lažji od dvosklopčnega, se kazalec na tehtnici na koncu ustavi pri številki 1.370, kar je 50 kilogramov manj kot pri GT3 RS. Kljub temu je R zaradi drugačnih prestavnih razmerij (in ročnega menjalnika nasploh) do 100 kilometrov na uro za pol sekunde počasnejši od RS (3,8 namesto 3,3 sekunde), ima pa za 13 kilometrov na uro višjo hitrost (323 namesto 310 km/h).
Tako se zdi 911 R kot nekakšna bolj vsakdanja, civilizirana različica GT3 RS – z eno pomembno izjemo. Na voljo je namreč le z ročnim menjalnikom, kar pomeni, da odpade lenarjenje na odprti cesti z menjalnikom v položaju D. A po drugi strani je prav zaradi tega R vrhunski cestni športni avto, medtem ko je GT3 RS s svojim hitrim, brutalnim dvosklopčnim menjalnikom PDK le dirkalnik z registrsko tablico.
Šeststopenjski ročni menjalnik je povsem nov in ja, mirno lahko zapišem, da gre za najboljši ročni menjalnik, kar sem jih imel možnost pretikati v več kot 40 letih za volani avtomobilov. Pika.
Naj pojasnim: gibi prestavne ročice so izjemno natančni in gladki. Ne gre sicer za menjalnik z najkrajšim hodom prestavne ročice, ampak glede na to, da je težko najti ročni menjalnik, s katerim bi bilo moč prestave menjati hitreje, je to res nepomembna malenkost. Občutek je neponovljiv, kot bi se v sredinski konzoli skrivala nevidna kulisa, ki vodi ročico, in kot bi bile prav vse povezave speljane prek povezav s krogličnimi ležaji in natančnimi vodili. Predstavljajte si: vsak gib je na meji mogoče natančnosti, hitrosti in lahkotnosti.
A presenečanja se tu še ne končajo. Ko sem se namestil v karbonski školjkasti sedež (ki ima karirasto blago na sredini, kot originalni RS iz leta 1967) in stisnil sklopko, da bi prestavil v prvo prestavo, sem stopalko skorajda zabil v tla. Pričakoval sem, da bo sklopka dirkaško trda, kot na primer v Caymanu GT4 in podobnih dirkaško nastrojenih Porschejih z ročnim menjalnikom. Pa ni tako. Sklopka je neverjetno mehka, a vseeno natančna, pisana na kožo hitrim, a še 'civilnim' voznikom. Bravo, Porsche!
Vendarle na stezo. Avtomobila se je moč privaditi skoraj v trenutku – in resnično je vsestranski. Kombinacija enoploščne (napol dirkaške) sklopke in lahkega vztrajnika pomeni, da vrtljaji rastejo in padajo skorajda v hipu, in kombinacija takega motorja z novim menjalnikom (z oznako GT-Sports) je nebeška. S pomočjo računalniških možganov, ki znajo po potrebi dodati plin med prestavljanjem, je lahko vsakdo vrhunski voznik, hkrati pa zna 911 R še vedno nagraditi tiste, ki se potrudijo.
Enako velja za volan. Je enako poveden in komunikativen kot tisti v RS, a hkrati malenkost bolj lahkoten – kar je glede na to, da je zaradi ročnega menjalnika na njem dostikrat le ena roka, ravno pravšnja pomoč vozniku. In to je tisto, s čimer 911 R navduši: vse (v primerjavi z RS, na primer) je moč narediti malce lažje, vse je za odtenek manj zahtevno, hkrati pa ni izgubil niti trohice vozniškega užitka za tiste, ki 'obvladajo'. 911 R počne točno tisto, kar mora početi vsak odličen športni avto: vozniku vliva zaupanje, daje mu odličen občutek, kaj se dogaja z avtomobilom, in ga spodbuja k igri. In ja, z 911 R se da resnično igrati, tudi po zaslugi štirikolesnega krmiljenja in odličnih, a še vedno cestnih gum.
Dvajset krogov in množica ovinkov s takšnim ali drugačnim značajem (med njimi je tudi del steze, ki spominja na znameniti Corkscrew na dirkališču Laguna Seca) je minilo v hipu. Dve daljši ravnini sta mi omogočili, da 911 R poženem do spoštljivih hitrosti in tako dodobra preizkusim tudi zavore. In v spominu mi je pravzaprav ostalo le to, kako tekoča je lahko vožnja in kako lahko je biti iz kroga v krog hitrejši. Priznam, na merilnik hitrosti nisem gledal (sicer pa vam bodo v vsaki dirkaški šoli povedali, da to le kvari koncentracijo), a sem prepričan, da je bil hitrejši od tistega drugega avta, ki sem ga vozil tisto dopoldne.
Kako se 911 R pelje po navadnih cestah? Tega izkušnja s steze sicer ne pove neposredno, a glede na vse, kar je pokazal na njej, sem prepričan, da je tudi tam odličen in da je vsakodnevna vožnja z njim zadovoljstvo zase. Gre za tisto neopisljivo harmonijo mehanskih delov avtomobila, ki voznika na koncu pusti zadovoljenega.
Ravno zato je 911 R tako težko popredalčkati. Jasno je, da jih bo zaradi omejene serije le malo končalo v dnevni uporabi na vsakdanjih cestah. A če ga primerjam z GT3 RS, s katerim imam precej izkušenj, je primerjava jasnejša. RS je vendar le rahlo civiliziran dirkalnik, nekakšen GT3 Cup za na cesto, medtem ko je R veliko bolj uglajen, kulturen in zadovoljujoč, primeren tudi za kralje, in ne le za dirkaške podanike – seveda tudi zaradi vrhunskega ročnega menjalnika. Medtem ko zna biti RS živčen in naporen, saj zahteva vso koncentracijo, ki jo voznik premore, je vožnja z R veliko bolj tekoča in uživaška, a vseeno dovolj hitra in adrenalinska. Vozniku omogoča, da je že med njo (in ne šele takrat, ko jo preživi) nasmejan. Delno je za to kriva tudi lahkotnost zaradi manjše mase (R, ki sem ga vozil, ni imel niti klime), a večina užitka gre vendarle na račun nepozabnega ročnega menjalnika.
Je torej 911 R vzor avtomobila za navdušence? Je nujno, da je avto napol dirkalnik, zahteven, brezkompromisen, včasih celo grob? Ali pa je boljša izbira avto, kot je 911 R? Na to vprašanje je težko, skorajda nemogoče odgovoriti, ker je odgovor nanj seveda odvisen tudi od osebnih prepričanj. A eno je jasno: 911 R je eden najboljših športnih Porschejev in se lahko mirno postavi ob bok GT3 RS. Najlepše bi bilo imeti oba. 911 R za vsak dan, RS pa za nedeljska jutra na prazni cesti ali preganjanje po dirkališču. A ko gre za kompromise med obojim, je 911 R enostavno neprekosljiv.
besedilo: Branko Božić · foto: tovarna
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem