Lahko spadate med tiste, ki jim sploh ni všeč, ali pa med tiste, ki tega avtomobila za nič na svetu ne bi menjali.
Bil je eden tistih dni v novembru, ko so dežne kapljice vztrajno močile vetrobransko steklo, sivina dneva pa te je prisilila, da si se iz avtomobila kaj hitro spravil pod streho. Tako sem pred župniščem na Grosupljem pozvonila na vrata, v istem hipu pa sem za seboj zaslišala ropot.
Po cesti se je pripeljala v vojaškem vzorcu polepljena Lada Niva iz nje pa je, ko se je ropotanje poleglo, stopil moj sogovornik.
Martin Golob je verjetno eden najbolj priljubljenih in prepoznavnih duhovnikov pri nas, ki človeka očara z dostopnostjo in dobro voljo.
Zelo prizemljena je tudi njegova avtomobilska izbira, saj je že vrsto let zvest ruskemu stroju. Prvi ga je namreč spremljal že med maševanjem v Bohinju. »Da, angeli varuhi obstajajo in imajo z mano kar nekaj dela,« mi v smehu odgovori na vprašanje o tem, ali ima občutek, da za volanom nekdo pazi nanj.
View this post on Instagram
Če se ne motim, ste pred časom imeli mašo za motoriste in motoristke. Gre za neke vrste tradicijo tu na Grosupljem?
Da, letos je že tretje leto potekala maša za motoriste in motoristke, ki jo pripravljamo skupaj z Zavodom Beli angeli, katerega ambasador sem. Zavod zbira sredstva za pomoč motoristom ponesrečencem in družinam žrtev prometnih nesreč.
Na teh mašah je vzdušje vedno super. Letos nam je malce ponagajalo vreme, sicer bi se ponovno zbralo kakih 1000 motoristov kot leto prej.
Z mašo se zahvalimo bogu in se spomnimo vseh, ki so izgubili življenje. Cerkev je nabita z motoristi, polno ljudi v usnjenih jaknah.
Po maši sledi blagoslov motorjev in prijetno druženje. Prvo leto nismo pričakovali tolikšnega odziva, zato nas je vse skupaj malce presenetilo. Letos smo se še posebej pripravili, pa nam je, kot sem dejal, ponagajalo vreme.
Menda ste tudi sam motorist. Je res?
Da, dobro leto bo tega. V avtohišo AvtoVal sem bil povabljen na dan odprtih vrat in v oči so mi padli njihovi krasni motorji, so namreč zastopnik znamke BMW. Ustanovitelj podjetja Anton Valentinčič je opazil moje navdušenje in mi rekel: »Veste gospod župnik, če bi imeli izpit za motor, bi vam pa kakšen motor pomagali izbrati.« (smeh)
Prav tam sem srečal tudi svojega inštruktorja Andreja Brulca, ki je pomedel z vsemi mojimi strahovi, povezanimi z motorističnim izpitom.
Pa sem se res lotil tega. Naredil vse teste in preglede ter se lotil voženj.
Ni bilo enostavno, saj sem med vožnjami spoznal, kako sem se kot voznik poslabšal. Ko dlje časa voziš, niso več tako zbran, nisi več toliko pozoren na znake in pravila.
V avtošoli pa sem postal spet bolj pozoren in sem osvežil znanje, kar je koristilo tudi mojemu avtomobilskemu znanju. Kot voznik motorja pa drugače gledam ma motoriste na cestah, četudi se znajdem za volanom.
Zato je bil izpit za motor tudi pomembna življenjska izkušnja. Tako da, toplo priporočam!
View this post on Instagram
Kateri motor ste si po opravljenem izpitu privoščili?
Po opravljenem izpitu sem si kupil »naked bike« BMW R nineT, s katerim prevozim kar nekaj kilometrov letno. V tej sezoni recimo kakih 8000 km.
Sploh za vožnjo v Ljubljano je res fajn. Nekajkrat sem se z njim odpravil tudi na različne dogodke po Sloveniji.
Poleg tega sem se povezal s še tremi župniki, ki so prav tako motoristi, pa se kdaj skupaj odpravimo na kako kosilo.
Katera je bila doslej vaša najdaljša pot z motorjem?
Morda do Krka. Je zelo udoben za vožnjo. Vmes seveda rad sedem še na kak drug motor, recimo kakšnega chopperja. Sem pa precej previden voznik, ki vozi z glavo. Imam veliko strahospoštovanje do ceste in motorja.
Ali v sezoni več časa preživite v sedlu motorja ali za volanom avtomobila?
Uh, težko rečem. Kot pravim, sem z motorjem naredil 8000 km, z avtom pa morda malce manj. Ali pa tudi nekaj takega. Poleg tega imam rad še kolo, zato lepo vreme izkoristim za kolesarjenje. Letos sem prekolesaril kakih 1600 km.
Ne morem mimo za slovenske ceste ne tako običajnega vozila, s katerim ste se pripeljali na intervju.
Da, res je, imam Lado Nivo. Že v Bohinju sem imel Nivo, ki sem jo po selitvi na Grosuplje na dražbi prodal za 5.000 evrov in sredstva namenil Karitasu. S korono sem namreč svete maše začel prenašati po spletu, odziv ljudi pa je bil neverjeten.
Tako sem želel tudi sam narediti nekaj dobrega in odločil sem se, da sredstva namenim v dober namen.
Po prihodu na Grosuplje pa mi je vseeno umanjkal neki bolj terenski avtomobil, katerega ne bi bilo škoda. Pri AvtoBrookerju sem našel testno Nivo, ki sem jo po dokaj ugodni ceni odkupil.
Lada Niva je precej specifičen avtomobil. Zakaj vam je tako ljuba?
Res jih imam rad. Morda ker me malo spominjajo na traktor. (smeh) Je robustna in ne boli me srce, četudi jo opraska kaka veja. Je zelo zabavna, saj ni ceste, ki je ne bi zmogla prevoziti. Je pa tudi precej močna.
Zadnjič se je recimo pri sosedi zagozdil tovornjak in moja Niva ga je potegnila na cesto.
Ni me še pustila na cedilu, včasih pa zasveti kakšna lučka, ne vem od kje. Navadil sem se, da je malo bolj glasna in da se šipe rade rosijo, a to me ne moti. Je prav fajn. Polepil sem jo in dodal 'bullbar', pa strešni prtljažnik, da je videti še bolj robustno.
Tudi lepo skrbim zanjo. Imam pa zelo potrpežljive mehanike, ki jo vedno spravijo v red. Ravno zdaj jo moram peljati v Ljubljano, da podvozje zaščitijo s smolo in ga zavarujejo pred rjo.
No, pa zadnjič sem jo v hosti malo 'butnil', saj je bil moker teren.
View this post on Instagram
Kaj je botrovalo temu, da ste sploh pomislili na nakup Nive?
Poleg Lade imam tudi Seata, zdaj že kakih šest let in pol. V Bohinju sem pogosto z njim vozil po makadamskih in ne prav urejenih cestah, pa se mi ga je zdelo škoda. Že samo do Uskovnice vodi 10 km makadama, prava tragedija za avtomobil. Zato sem si želel avto, ki je vzdržljiv in neobčutljiv.
Niva me malce spominja na Mercedes G ali kakšnega Jeepa Defenderja, ampak je neprimerljivo bolj poceni. (smeh) Potem sem kupil rabljeno Nivo in jo s pomočjo mehanikov malce preuredil.
Sam za šraufat res nisem. Nimam ne orodja ne znanja in ne potrpežljivosti. (smeh)
Imate v sklopu cerkve kakršnekoli omejitve, kaj lahko vozite?
Ne, morda je le neko nepisano pravilo, da voziš nekaj bolj povprečnega in ne izstopaš. Nekaj takšnega, kar si lahko privošči povprečna družina.
Avtomobili so moja velika strast, ki mi je bila položena v zibelko. In ne zdi se mi prav, da ljudi presojamo le po avtomobilih.
View this post on Instagram
Ste kdaj videli papežev Papamobil? Tistega Mercedesovega, ne novega Toyotinega.
Od prav blizu ne, a vem, kakšen je. Papež Janez Pavel II. je imel predelanega Mercedesa G, papežu Frančišku pa so poklonili Lamborghinija, ki ga je ponudil na dražbi in denar podaril v dobrodelne namene.
Duhovniki se povečini vozijo s kakšnimi Golfi in nečim podobnim.
Mi je pa lastnik parkirne hiše v Ljubljani, kjer duhovniki parkiramo ob letnem srečanju, dejal, da so se včasih duhovniki vozili s precej boljšimi avtomobili. Češ da so se pred 20 leti vozili z za tisti čas boljšimi avtomobili, danes pa ni več tako.
Poleg vozniškega in motorističnega izpita imate tudi izpit za traktor. Kakšna pa je tu zgodba?
Da, res je. Imam. Ko sem naredil izpit za traktor, je zadostovalo, da si imel izpit za motor – za Tomos 4 sem ga naredil pri 14 letih – potem pa si naredil le še varnost pri delu in dobil traktorski izpit. Pri 15 letih sem tako že lahko vozil traktor.
Spomnim se, ko so moji sošolci hodili iz šole, jaz pa sem se mimo že vozil s traktorjem. (smeh)
Doma imamo veliko kmetijo in zato je bilo zelo dobrodošlo, da sem imel izpit. Veliko ur sem preživel na traktorjih in dobil nemalo izkušenj. Vedno je bilo pomembno, da imamo zaradi varnosti in zahtevnega terena dobre traktorje.
View this post on Instagram
No, tudi traktorji so se v vseh teh letih močno spremenili in napredovali.
Da, to je pa res napredna tehnologija. Danes je traktor tovornjak z izolirano kabino, vzmetenjem, hladilnimi torbami … pravi luksuz. Edino pravilno, saj kmetje cele dneve preživljajo v teh kabinah.
Pred 20 leti smo doma kupili Johna Deera, ki se nam je zdel pravi stroj v primerjavi z našim starim Fergusonom. Danes je precej pod povprečjem.
Kateri pa je bil vaš prvi avtomobil?
Moj prvi avto je bil Renault Clio 1.6. Kupil sem ga v času študija, saj je bil prava maskota Teološke fakultete in bogoslovja. Šel je iz roke v roko, jaz pa sem bil njegov že kak deveti lastnik. Ko sem ga poslal na odpad za dele, sem dobil v dar od rojakov Seata Leona.
Ko sem postal duhovnik, sem priredil pravo zabavo, povabil sokrajane na kosilo, zvečer še vso mladež.
Na vseh dogodkih se je zbralo toliko sredstev, da sem pokril stroške zabave in pri Jerebu v Izoli kupil Seata Leona 1.6 Diesel. Bil sem neizmerno hvaležen, saj sem se z njim lahko odpravil v svet.
View this post on Instagram
Imate morda tudi kak sanjski avtomobil, v primeru, da bi lahko vozili karkoli?
Da, več jih je. (smeh) Zagotovo je v samem vrhu Mercedes G, precej blizu je tudi avtomobilska klasika – Porsche. Njegov posebni zvok, sploh kakšen 997. Občudujem tudi avtomobile, ki so ročno narejeni.
Nimam pa posebne afinitete do hitrih športnih avtov tipa Lamborghini in Ferrari. No, saj sem se že zapeljal kak krog s Ferrarijem in me je fasciniral, a raje imam klasike.
Recimo tudi Mustanga Shelbyja in njegovo rohnenje. Veliko te moje adoracije izhaja iz različnih avtomobilskih igric, ki sem jih rad igral kot otrok.
Se mi zdi, da adoracija pri moških povečini izvira iz otroških let. Pri nas ženskah je morda malce drugače.
Inštruktor mi je pred časom na vprašanje o tem, zakaj ženske veljajo za slabše voznice, dejal, da to ni res. Tudi zdi se mi, da za volanom opazim več starejših žensk kot moških.
Je pa dejal, da ko se moški usede za volan, ne gre le za vožnjo od točke A do točke B, temveč vožnjo jemlje kot neke vrste doživetje. Ženskam po drugi strani avtomobil predstavlja predvsem prevozno sredstvo.
Večinoma res, zato nanje morda tudi manj pazimo oz. nam jih je manj škoda. Pri vas pa ni tako, je res?
Da, bolj nas zaboli, če se kam obdrgnemo. Ko sem prvič butnil svojega Seata ... ojoj! Ves teden sem se obremenjeval. Spomnim se prve prometne nesreče, ko sem bil povsem obupan.
Na srečo so v AvtoCentru Špan znali rokovati s takimi in so me sočutno potolažili ter poskrbeli za moje obutano prevozno sredstvo. Počutil sem se kot gospod. (smeh)
Kaj na cesti pa vas najhitreje spravi s tira?
Mečkanje. Če nekdo sanjavo vozi naokrog. No, če vidim, da sta na sedežih dva zaljubljenca, potem razumem. (smeh) Moti me neodločnost za volanom. Italijani so recimo hitri in odločni vozniki, ki radi vozijo tudi čez rdečo.
Kako pa se, ko vas vidijo za volanom, odzovejo policisti? Vas prepoznajo?
Seveda me prepoznajo, a se nikoli ne izognem kazni. In to se mi zdi tudi prav. Nikoli ne vozim vinjen, je pa res, da včasih pritisnem preveč na plin. A le malenkostno.
Ne želim se pogajati, zdi se mi prav, da dobim kazen za svoj prekršek. Ponavadi mi je kar nerodno, saj se zavedam, da moram biti s svojimi dejanji zgled in ne želim policistov spravljati v stisko.
Sem pa dobil že tolažilno nagrado, da sem lahko poskusil meriti z radarjem. (Smeh) Ob kazni, seveda.
Preberite še: Tesla bo začela polnjenje drago zaračunavati: kar 55 evrov na uro za 'nepotrebno polnjenje'
BONUS VIDEO: Mercedes-Benz GLA: Lahko upraviči premijsko ceno?