Kjer je volja je tudi pot! To vztrajno dokazuje Darko Đurić, nekdanji slovenski paraolimpijec, ki ni dovolil, da bi ga telesna hiba kako ovirala na njegovi življenjski poti. Fant, ki se je rodil brez obeh nog in leve roke, je tako že pred leti uspešno opravil tudi vozniški izpit. In to v prvem poskusu!
»Že od samega začetka sem bil odločen, da bom vozil avtomobil. Komaj sem čakal, da dobim izpit. Lahko bi rekel, da je šlo za Enega najbolj prelomnih trenutkov v mojem življenju,« pove Darko, ki smo ga ujeli med poslovnim potovanjem v Izraelu. Njegov prvi avtomobil Volkswagen Golf je bil predelan tako, da ga je bilo mogoče voditi s kontrolno palico. Danes podjetnik, soustanovitelj in direktor startup podjetja ter vodja reprezentanc v odbojki sede zaradi uporabe proteze lahko vozi serijsko rdečo Mazdo 6.
Darko, mi za začetek zaupate, kakšna je bila vaša izkušnja v avtošoli? Kako je vse skupaj potekalo?
Pri meni je bil postopek nekoliko drugačen kot sicer. Za začetek sem na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu – Soča moral pridobiti dovoljenje in smernice, kakšno predelavo avtomobila sploh potrebujem. Izkazalo se je, da bo potreben džojstik, s katerim je mogoče vozilo voziti z eno samo roko. Po predelavi sem tako izpit opravljal kar v svojem avtomobilu. Še prej pa sem moral najti avtošolo, kjer bi se strinjali s tem, saj to pomeni, da inštruktor nima kontrole nad vozilom. Prvih nekaj ur sem opravil na parkirišču, da sem se dodobra navadil na avtomobil, šele nato, sem zapeljal na cesto. V začetku je bilo kot v ameriških filmih. (smeh) Ko se inštruktor na parkirišču dere, da spusti sklopko, potem spelješ in že kriči, da bremzaj. Res, kapo dol mojemu inštruktorju! (smeh) Počasi sem se le navadil na odzivnost avtomobila, potem je šlo brez težav.
Se morda spomnite, koliko ur je bilo potrebnih?
Hm, moral bi pomisliti, a mislim da malo manj kot 100. Kakšnih 20 sem jih naredil na parkirišču, saj 'džojstik' predstavlja precej drugačno dinamiko kot volan. Sčasoma sem pridobil vozniško samozavest. Na koncu sem naredil glavno vožnjo v prvem poskusu, čeprav sem na zadnji sedež dobil precej strogo komisijo.
Kaj pa vam je v začetku predstavljalo največji izziv?
V bistvu me je inštruktor tako dobro naučil voziti, da nisem imel večjih težav. Največ problemov mi je povzročala sama predelava avtomobila, ki je bila izjemno šlampasta. Sploh če pomislim, da sem za predelavo odštel kar precejšen znesek. Avto je nenavadno zavijal, vleklo ga je v eno stran. V začetku je bilo nemogoče vozit, zato sem zahteval, da napake odpravijo. Potem je šlo lažje.
Kakšnih posebnih prilagoditev pa je bil avtomobil deležen?
Zdravnik je zahteval, da imam vso kontrolo v levi roki. Temu primerna je bila ročica oz. džojstik, ki pa je namenjen osebam z zelo malo kontrole in moči v roki. Ker sem bil sam precej bolj fizično močan, je bilo izziv najti pravo mero. Avtomobil je bil avtomatik, kar mi je olajšalo težave s prestavljanjem. Pri zavijanju si odvisen od reakcije računalnika, kar je velika razlika z volanom. V avtomobilu sem imel tudi tipkovnico s smerniki in ostalimi funkcijami.
Nam lahko zaupate cenovni okvir tovrstne predelave?
Takrat so me na Soči usmerili na tri ali štiri tuje ponudnike, saj tovrstnih predelav v Sloveniji ni bilo. Dobil sem vrtoglave predračune. Res žalostno, kako želijo nekateri s svojim oderuštvom izkoristiti stisko drugega. Za predelavo smo odšteli približno 40 tisoč evrov, a je bila na moje razočaranje izjemno šlampasta. Prav zato bi nekoč rad postavil konkurenčno podjetje vsem tem ponudnikom. Kar se dogaja je resnično umazano. Poleg tega je tudi zavarovanje za predelan avtomobil precej višje. Rad se pošalim, da bi za takšno ceno človek pričakoval najmanj Swarovski kristale, ne pa sistem, ki škriplje kot slabo ohranjen starodobnik. Ker sem odkril številne napake, sem želel presedlati na serijski avtomobil. Zaprosil sem za vožnjo s protezo brez predelave. V simulatorju vožnje sem dokazal, da lahko vozim in imam dober reakcijski čas. Zadnjih pet let tako vozim brez predelave.
View this post on Instagram
Kateri avtomobil pa vozite danes?
Rdečo limuzino Mazdo 6. Pri izbiri avtomobila mi je bilo bistveno, da se lahko enostavno posedem in se v njem dobro počutim. Pomembna je tudi oprema, saj v avtomobilu preživem kar precej svojega časa. Ker živim na Gorenjskem se vsak dan vozim v Ljubljano v službo. Poleg tega sem aktiven tudi pri odbojki, treninge imamo v Braslovčah. Na leto tako prevozim kakih 40 tisoč kilometrov, zato sem bil pozoren tudi na moč motorja in pa dobro ozvočenje.
Je bil to vaša prva izbira?
V resnici sem imel na testu kar nekaj nemških avtomobilskih znamk, ampak me po voznih lastnostih nobena ni tako prepričala kot Mazda. Všeč mi je mehek volan, ima lepo odzivnost, je tudi izjemno udobna. Vse kar potrebujem!
Če smo že pri ozvočenju. Kakšna glasba pa zadoni med vožnjo iz zvočnikov?
Uh, odvisno od razpoloženja. Vse od metala pa do tehno glasbe. Včasih tudi jazz in blues. Če bi pobrskali po mojem Spotifyju vam ne bi bilo kaj dosti jasno. (smeh) Ko se ob jutrih usedem v avtomobil šele izberem glasbo, ki v tistem trenutku ustreza mojemu razpoloženju.
Kaj vas na cesti najhitreje spravi ob živce?
Predvsem nesmiselne poteze ostalih voznikov. (smeh) Sčasom sem se sicer navadil, da me te ne spravijo več iz tira kot nekdaj. Včasih sem res izgubljal živce ob nespametni vožnji drugih, potem pa se zaveš, da tudi sam nisi popoln. Zdaj se tako poskusim brzdati. Zadnjič pa mi je pritisk dvignil nekdo, ki mi je začel blendati, ko sem s prehitevalnega pasu zavijal na voznega. A dobro, tudi sam nisem svetnik. (smeh)
Kater pa je vaš sanjski avtomobil?
Uf, veliko jih je. Morda kak Aston Martin, saj mi je oblikovno zelo ljuba znamka.
Kaj pa starodobniki? Kateri vas najbolj mika?
Velikokrat si pogledam posnetke klasičnih avtomobilov. Posebej ljubi so mi super športni konjički. Od Lamborghini Countach pa so Ferrarijev F40 in F50. Z veseljem bi imel kakšnega takega v garaži, pa mi je hitro jasno, da niti vanj ne bi mogel zlesti, kaj šele ven. (smeh) Nekaj let nazaj sem zlezel v Maseratija, pa sem imel precejšen izziv potem zlesti ven.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"