Oplovo varnostno vozilo OSV 40 je že takrat obvladovalo posledice trčenja s hitrostjo do 65 kilometrov na uro.
Leta 1974, pred točno 50 leti, je Opel poskrbel za vizionarski vpogled v varnostno tehnologijo prihodnosti. Oplovo varnostno vozilo (Opel Safety Vehicle – OSV), skoraj serijska razvojna študija na osnovi modela Kadett C, je prestalo čelni trk pri hitrosti skoraj 65 km/h in začrtalo pomembno smer nadaljnjega razvoja varnostnih elementov. Po hitrosti pri trku v miljah na uro je testni Kadett dobil ime OSV 40.
Vozilo so predstavili na mednarodni tehnični konferenci o večji varnosti vozil v Londonu v Veliki Britaniji. Na podlagi modela Kadett C, ki so ga predstavili leto prej, so inženirji dodatno razvili svoje vizije na področju varnosti. Kljub dodatni varnostni opremi je morala masa vozila ostati pod 1000 kilogrami. S poskusnim vozilom, ki je na koncu tehtalo 960 kg, so Oplovi inženirji pokazali, da je bilo mogoče že takrat doseči optimalno pasivno varnost, ne le pri velikih in težkih vozilih, temveč tudi pri kompaktnih avtomobilih.
OSV 40 je med preskusnimi trčenji izpolnil vse zastavljene cilje: po čelnem trku v trdno oviro pri hitrosti 65 km/h je bilo še vedno mogoče odpreti vsa štiri vrata brez uporabe posebnega orodja. Prednji del vozila je tako dobro absorbiral energijo, da je bil stisnjen za 50 cm.
OSV 40 je bil enako prepričljiv pri čelnem trku v steber pri hitrosti 50 km/h, trku v zadnji del vozila, bočnem trku v drog in pri preskusu prevračanja pri hitrosti 48 km/h. Inženirji so imeli več idej, s katerimi so dosegli te zgledne rezultate. V primerjavi s takratnimi odbijači iz pločevine so bili zajetni odbijači OSV 40 s poliuretansko peno, ki jim je zagotovila sposobnost absorpcije.
Spredaj so uporabili s peno napolnjene stranske elemente, ki se pri hitrosti trka nad osem kilometrov na uro zlomijo na nadzorovan način. Struktura pene je absorbirala dovolj energije, da so čelni trki pod to hitrostjo povzročili le majhno deformacijo – tako je nastal predhodnik ‘samopopravljivega’ odbijača. Inženirji so s poliuretansko peno napolnili tudi notranje votle dele pragov in vrat ter tako ustvarili večje varnostne rezerve za bočni trk.
Ojačani strešni prečni elementi in prek konstrukcije varnostnih pasov v streho vpeta naslonjala prednjih sedežev so povečali stabilnost potniškega prostora. Poleg tega je bilo vetrobransko steklo iz večplastnega stekla prilepljeno neposredno na karoserijo – tudi z namenom povečanja togosti.
V notranjosti vozila so bile vse površine, s katerimi bi potniki v primeru nezgode lahko prišli v stik, oblazinjene z dvocentimetrsko plastjo poliuretanske pene. Volan je bil opremljen z dodatnim zložljivim elementom v spodnjem delu volanskega droga. Osrednji opozorilni sistem, ki ga je izdelalo podjetje Hella, je nadzoroval 11 funkcij in na morebitne napake opozarjal s prižiganjem ustreznih opozorilnih lučk. Štiri dodatne luči za zadnjim steklom so opozarjale na zaviranje v sili in delovale kot varnostne utripalke.
Inovativni žarometi z možnostjo prilagajanja razpona žarometov so svetili v smeri vožnje, da ne bi slepili nasproti vozečih vozil. Deljeno vzvratno ogledalo je omogočalo popoln pregled, saj je spodnji del zmanjšal mrtvi kot na minimum.
Prednja sedeža sta bila razširjena in sta ustvarila neprekinjeno pregrado do zadnjega dela vozila. Stranske opore, zlasti v predelu ramen, so v primeru bočnega trka preprečile trk voznika in sovoznika. Minimalistični vzglavniki na prednjih sedežih so vozniku zagotavljali dober pogled nazaj. Vsi štirje sedeži OSV 40 so imeli tritočkovne varnostne pasove – tisti spredaj so imeli celo sistem za samodejno zategovanje varnostnih pasov.
OSV 40 je imel ogromen vpliv: ugotovitve, pridobljene pri razvoju in testiranju vozila, so bile kmalu neposredno vključene v proizvodnjo novih modelov. Hkrati je eksperimentalno vozilo prispevalo k ozaveščenosti javnosti, ki se je sicer spreminjala zelo počasi.
Preberite še:
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del