Za desno stran vožnje je v veliki meri »kriv« Napoleon. Danes je leva stran vožnje v manjšini v primerjavi z desno, ni pa niti bolj nevarna niti bolj varna. Največja težava je privajanje na drugo stran vožnje. Defenzivna vožnja je takrat alfa in omega.
Svet je moč deliti po neštetih merilih, a le malo je takih, ki ga zares razdelijo skoraj na polovico. No, ne ravno polovico, ampak le na – levo in desno. In to dobesedno. Stran vožnje po cesti oziroma na kateri strani ima avtomobil volan, je nekaj, s čimer se je mogoče srečati le v dveh oblikah. Levi ali desni. Katera je prava?
Odgovora ni; vsak bo seveda trdil, da je prava tista stran, ki jo uporablja sam. Ne ena ne druga ne zagotavljata večje varnosti niti ne predstavljata večjega dejavnika tveganja. Vse je namreč le stvar tradicije in lokalnih navad.
Starejši avtomobili so bili velikokrat na voljo z desnim volanom. Odločitev je bila v rokah konstruktorja.
Po levi strani se danes načeloma vozijo tam, kjer so bili pod oblastjo britanskega imperija, po desni pa tam, kjer so bili kolonialni gospodarji Francozi. Seveda pa to pravilo ni splošno. Odločitev je bila odvisna od posameznih držav. Še leta 1919 sta bila oba načina vožnje po svetu razporejena približno v enakem deležu, danes pa prevladuje vožnja po desni, ki se je uveljavila v 163 državah nasproti 78 državam z vožnjo po levi strani.
Sicer nekateri zgodovinarji menijo, da so se pešci in konjeniki nekoč držali leve strani ceste, ker so bili desničarji. Če sta se srečala dva sovražnika, sta si zato prizadevala ostati na levi strani, saj sta tako meč laže potegnila v pravi smeri. Leta 1300 je tudi papež Bonifacij VII. romarjem ukazal, naj se med potjo držijo leve strani ceste.
Tudi vojske antičnih Rima, Grčije in Egipta so hodile po levi strani ceste. Nekakšna izjema je bila Francija, kjer so pešci hodili po desni, kočije pa so vozile po levi strani. Tako je bilo vse do francoske revolucije, ko so začeli vsi uporabljati desno stran, z Napoleonom in njegovim osvajalskim pohodom pa se je ta način premikanja po cesti začel širiti po vsej Evropi.
V Angliji se ne dajo, ostajajo pri desnem volanu in vožnji po levi.
V Sloveniji uradno od leta 1926 dalje
V Evropi je na smer vožnje najbolj vplivala Pariška konvencija iz leta 1920, ki je priporočala vožnjo po desni, čeprav je promet takrat pretežno potekal po levi strani. Še leta 1915 so vožnjo po levi strani zapovedali v Avstro-Ogrski monarhiji. Do tedaj so v različnih deželah veljala različna pravila. Na Kranjskem in Štajerskem se je pred tem vozilo po levi, na Koroškem in Primorskem pa po desni strani.
Na mejah med deželami so tako bili celo napisi, ki so opozarjali na spremembo. V Sloveniji, ki je bila v okviru Kraljevine SHS, smo začeli po desni strani voziti 1. januarja 1926, ko je po vsej državi obveljal cestni zakon Kraljevine Srbije. Na Primorskem pod Italijo so seveda vozili po desni tako kot drugod po Italiji.
Leta 1967 so na ukaz vsi Švedi ob 5. uri zjutraj zavili na nasprotni pas.
V Evropi so zadnji, če odštejem Islandijo, ki se je za podoben poseg odločila leto pozneje, leta 1967 to opravili Švedi. Na Švedskem je bila leva stran vožnje »doma« od leta 1734, a ker so imeli proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja v svoji neposredni okolici samo države z desno stranjo vožnje, se je tudi pri njih tehtnica prevesila na desno stran.
In takšen je bil v veliki meri tudi njihov vozni park, kar je pravzaprav botrovalo tako koreniti spremembi. V štirih letih so izdelali vso dokumentacijo in potem tik pred zdajci križišča opremili s še enimi prometnimi znaki, semaforji in talnimi oznakami, pri čemer so semaforje in znake ovili v črne polivinilaste vreče.
Tretjega septembra 1967 ob petih zjutraj so začeli odstranjevati stare prometne znake ter odvijati zaščito na novih. Ob četrti uri in 50 minut so se morali prav vsi avtomobili na Švedskem obvezno ustaviti, počasi zapeljati na desni vozni pas ter tam spet ustaviti vozilo. Ob peti uri zjutraj pa so lahko nadaljevali vožnjo.
Nekaj časa je bila hitrost vožnje strogo omejena.
Na dan spremembe so našteli vsega 157 manjših prometnih nesreč z 32 poškodovanimi in brez smrtnih žrtev. Dan zatem je bilo 125 nesreč in to brez smrtnih žrtev, kar je bilo veliko manj kot približno 200 ob »običajnih« ponedeljkih. A ukrepi so držali le nekaj mesecev, leta 1969 so zabeležili že enako število nesreč na mesec kot pred spremembo.
Vsega skupaj so zamenjali več kot 360.000 prometnih znakov; večino dela so opravili v dnevu pred prehodom, a načrtovanje celotnega projekta je trajalo štiri leta. Komunalnim delavcem so pomagali tudi vojaki, celoten projekt pa je stal 628 milijonov švedskih kron, tj. približno pet odstotkov takratnega državnega proračuna, kar bi danes znašalo dobrih 316 milijonov evrov.
Sprva je bilo nekaj zmede, a so bili Švedi zelo previdni.
»Bilo je veliko prizorov, ko so delavci in vojaki sredi noči sedeli ob cesti in malicali. Ko se je vse končalo, me je zdravnik poslal na obvezni štirinajstdnevni počitek v Afriko, da sem se vsaj malo odpočil,« se spominja Jan Ramqvist, takrat šestindvajsetletni prometni inženir.
Trenutek vožnje na pamet je že preveč
Sama prilagoditev torej ni tako enostavna, a vse je dejansko le v voznikovi glavi. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je »preobrazba« lahko dokaj hitra; v dobrem dnevu je mogoče ujeti ritem druge strani vožnje, a le pod pogojem, da je voznik res ves čas povsem osredotočen na vožnjo. V trenutku, ko se malo sprosti in ko zapelje v manj prometne ulice, se prehitro lahko znajde na nasprotnem voznem pasu, zlasti če na cesti ni talnih oznak.
Na AVP sicer pravijo, da je vozniku res težko prestopiti iz rutine in pridobljenih navad. »Razlike so v pravilih na križišču: namesto na vozila z desne smo pozorni na vozila z leve, v krožno križišče zapeljemo v levo, prehitevamo po desni, na avtocesto zapeljemo na levo, prestavno ročico upravljamo z levo roko,« pravijo na AVP.
Na Otoku so razmišljali, da bi se priključili t. i. desnemu prometu. A so ostali pri svojem.
Kajti »angleški« avtomobili se tehnično ne razlikujejo dosti od kontinentalnih; resda imajo drugače nastavljene sprednje žaromete, voznik pri stopalkah nima pravega naslona za levo nogo, stikala za vklop luči na armaturni plošči so na drugi strani, vse drugo pa je enako kot pri naših avtomobilih. Zato je dejansko še najtežje z ročnim menjalnikom, ki ima enako shemo prestavljanja kot pri nas.
Na AVP še pravijo, da v Sloveniji ne beležijo posebej prometnih nesreč vozil z volanom na desni strani. Sem ter tja se kateri od turistov še zmoti, povzroči kakšno nesrečo – ena zadnjih je bila pred nekaj tedni na Bledu –, v povprečju pa pri nas zabeležijo približno deset nesreč na leto, ki jih povzročijo druge strani vožnje vajeni turisti.
»Kontinentalni turisti« pa so v Angliji še posebno previdni, to lahko povem iz lastnih izkušenj. Prvi metri so res nenavadni, a po dnevu ali dveh voznik lahko ujame ritem s prometom. In dokler lahko slediš drugim udeležencem, še nekako gre, ker te ti vodijo po cesti.
Talne oznake so prilagajali počasneje, najprej so prišli na vrsto semaforji in prometni znaki.
Težava nastane, ko zavijete z glavnih cest na stranske, po možnosti tja, kjer niti ni več zarisane oznake za polovico ceste. V teh primerih se srečanje lahko hitro sprevrže v nesrečo ali vsaj začudene poglede, zakaj se vam bližajoči avtomobil umika (ali pa vi njemu) na isto stran ceste. Kolega novinar, ki je kadil v avtomobilu, pa je dejal, da je velikokrat prižgano cigareto, ki jo je bil vajen držati v desni roki, namesto v pepelnik po nesreči prislonil kar na oblogo vrat.
Prav tako nekaj privajanja zahteva prestavljanje s prestavno ročico. Shema v menjalniku je enaka kot pri naših avtomobilih, le da to delo opravlja leva roka, ki pa je v večini primerov veliko manj vajena prestavljanja. Zato je kakšna zgrešena prestava na začetku vožnje povsem normalen del privajanja na angleški način vožnje. Tudi leva noga v angleških vozilih praviloma nima posebnega naslona, kakršnega smo vajeni pri naših vozilih. Zlasti težavno je prehitevanje na regionalkah, ko na drugem sedežu ni sovoznika, zato je bolje voziti v toku prometa.
Britanci so razmišljali, a se niso odločili
Zgodovinarji sicer pravijo, da so Britanci o spremembi strani vožnje razmišljali konec šestdesetih let, a so si premislili, ker naj bi bilo to preveč nevarno in predrago. Danes bi bilo to še težje in dražje, saj bi bilo poleg spremembe smeri vožnje treba močno spremeniti tudi cestno infrastrukturo.
A četudi vožnja po desni danes prevladuje, bi se lahko enako razumljivo vprašali, ali je smiselno, da mi presedlamo na levo stran. Nekateri raziskovalci namreč ocenjujejo, da bi bila za starajočo se populacijo vožnja po levi strani celo boljša rešitev. Pri ljudeh je namreč desno oko dominantnejše od levega in z njim bolje vidimo tudi v starosti, torej bi med vožnjo po levi strani lahko z vozniškega mesta bolje opazovali okolico in bili varnejši.
Večina je desnih
163 držav ima danes promet na desni strani in 78 jih ima urejen promet z vožnjo po levi strani. Med slednjimi najbolj izstopajo Velika Britanija, Avstralija, Indija in Japonska. Cestnoprometna pravila so sicer kdaj pisana tudi bolj na logiko vožnje po levi strani, desno pravilo na primer, a so se uveljavila kar povsod po svetu.
Slovenci smo se šele pod SHS v celoti uradno priključili desni strani vožnje, še v Avstro-Ogrski je bila leva stran bolj priljubljena. Zanimivo pa je, da so pri Fiatu na primer še do sedemdesetih let izdelovali težke tovornjake, ki so imeli volan na desni strani, čeprav so Italijani seveda vozili tudi po desni in so imeli avtomobili levi volan. Obrazložitev je bila, da so tako vozniki bolje videli desni rob ceste, zlasti na kakšnih manj urejenih podeželskih cestah ali kje v hribih.
Preberite še: V enem samem letu so mu ukradli 5 avtomobilov, zato se ta slavni igralec dandanes naokrog prevaža kar s …
Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Borut Pahor
Novo na Metroplay: Kaj lahko pri e-mobilnosti storimo doma, da zmanjšamo tveganje za požar?