Leta 1948 se je začela pisati zgodba enega najbolj nenavadnih dostavnih vozil, ki so ga pred kratkim upokojili po 76 letih.
Zgodba, kakršno je skozi sedem desetletij in pol v Italiji in številnih drugih državah spisal legendarni trikolesnik, bi se težko primerjala z zgodovino še kakšnega drugega lahkega gospodarskega vozila. Legenda je nastala v letih, ko se je italijansko gospodarstvo po travmah druge svetovne volje počasi spet začelo postavljati na noge. Večino blaga so takrat prevažali s težkimi tovornjaki, ki so bili še na osnovi predelanih vojaških vozil in z dragimi ter okornimi dostavniki, avtomobili so bili za večino prebivalstva predragi, v mestih so se po cestah vozili pretežno tricikli in ročni vozički.
To so bila tudi leta rojstva majhnega Vespinega motocikla, ki so ga uspešno prodajali tudi v druge evropske države.
Za rojstvo trikolesnega dostavnika se je treba zahvaliti Enricu Piaggiu in Corradino d'Ascaniu, ki sta z opazovanjem razvoja transporta skonstruirala praktično majhno dostavno vozilo in mu nadela ime Ape, kar v prevodu pomeni čebelica.
Osnova je bila povsem motociklistična, zato je bil prvotni Ape nekakšen tovorni motocikel, ki ga je poganjal 125-kubični motor. Zanj je bilo treba odšteti 170 tisoč lir in kmalu so se nad njim navdušili številni trgovci ter obrtniki. Inženir Corradino d'Ascanio, ki velja za očeta Vespe in Apea, je z vozilom, zapolnil transportno vrzel, ob tem pa se je trikolesnik izkazal še z majhno porabo goriva, preoprostim upravljanjem, priročnostjo za prevoz v mestnih središčih ter enostavnim in poceni vzdrževanjem.
Evolucija po štirih letih
Ker je razvoj transporta skupaj s potrebami uporabnikov narekoval nadaljnji razvoj, je Ape že leta 1952 doživel prvo korenito spremembo, namenili so mu večji 150- kubični motor in izboljšali tovorni prostor. nadaljevanje je sledilo že dve leti kasneje, ko je prišel na ceste Ape C, nova generacija pa se je ponašala z jekleno šasijo in večjo nosilnostjo, saj je bilo dovoljeno naložiti do 350 kilogramov tovora.
To je bil tudi čas, ko se je začela prodaja opazno povečevati, predsnoti vozila so začeli spoznavati tudi v drugih državah, kljub vsemu pa je Ape ostal najbolj priljubljen v domači Italiji, kjer je priskočil na pomoč povsod, kjer se je pokazala potreba po transportu tovora na krajših razdaljah.
Med leti 1958 in 1968 se je evolucija nadaljevala, generacija Ape D je dobila izboljšano kabino z vrati na obeh straneh, žaromet se je preselil na sprednjo steno kabine in vozilo je postalo še bolj suvereno s 170-kubičnim motorjem.
Imel je tudi pet koles
Največja tehnična prelomnica v zgodovini legendarnega tricikla se je zgodila leta 1961, ko so predstavili posebno izvedbo s petimi kolesi, ki je nosila ime Pentaro. Vozilo je bilo konstrukcijsko unikatno, na svoja pleča pa je lahko sprejelo kar do 700 kilogramov tovora. Napredek je bil opazen tudi pri varnosti, zlasti, ko je leta 1966 prišla izboljšana kabina s prostorom za voznika in sopotnika, dodatno prostornino, povečano na 190 kubičnih centimetrov pa je dobil tudi motor, ki so ga prestavili na zadnji del in s tem pogonsko verigo nadomestili s polgredmi za zadnji kolesi. Dve leti kasneje je bil v različici Ape MPV kot del doplačilne opreme na voljo volanski obroč namesto motociklističnega krmila. Leta 1969 je bil Ape predstavljen s povsem novim 50-kubičnim motorjem.
Po evolucijah še revolucija
Revolucionarni val je sledil leta 1971, ko se je rodil Ape Car. Ta model je želel konkurirati lahkim dostavnikom, za tiste čase je bil zelo moderno oblikovan, poganjal ga je 220-kubični dvovaljnik in volanski obroč. Drugi del revolucije se je zgodil leta 1982, ko se je vozila lotil znani oblikovalec Giorgetto Giugiaro in mu dal povsem nov koncept in obliko, armaturno ploščo podobno avtomobilskim in 12-palčna kolesa.
In vendar je prišel konec
In tako se je proizvodnja nadaljevala vse do nedavnega, ko je bil Piaggio Ape Car na voljo v številnih izvedbah in z različnimi nadgradnjami. Vmes je dobil tudi 422-kubični dizelski motor s petstopenjskim menjalnikom in še nekaj drugih izboljšav. Pri Piaggiu so naredili še posebno serijo z oznako Calessino, ki je natančen posnetek vozila iz šestdesetih let, ima pa tudi platneno streho. Narejenih je bilo samo 999 vozil v spomin na razcvet v šestdesetih letih.
Ape Car je bil v 76-letni zgodovini prodan v več kot dveh milijonih primerkov, še naprej pa ga bodo izdelovali v Indiji, od koder jih je vsako leto pride okoli 140 tisoč.